Do izvira Martuljka vodi že znana, "standardna" pot. Tam sem "ujel" tegale metulja v objektiv. Ob posedanju pri vodi in njenem uspavajočem šumenju, sva kar naenkrat prišla na idejo, da si želiva še "nekaj" več. Ko sva se dogovorila, kam bi rada.....
30.jul.2007 | 
.... in si željeni "cilj" ogledala še od daleč, sva počasi krenila. Navzgor. Mislila sva, da se bova pač kar sprehodila, do Treh macesnov, znane orientacijske točke alpinistov.
30.jul.2007 | 
Opisa poti nisem našel nikoder...pa sva jo urezala kar po suhi strugi navzgor. Sicer sem si predstavljal, da mora voditi gor tudi kakšna "lovska" potka (saj sva jo potem, pri spustu res našla)...ampak midva sva pač ene pol poti prehodila kar po strugi.
30.jul.2007 | 
Gledano navzgor, vodi potka po desnem, zgornjem robu struge. Včasih ne čisto za robom, zato je takoj nisem našel. Dobro je s seboj vzeti nekaj več vode, čeprav sva midva imela srečo in si natočila bolj zgoraj iz "potočka" hladne tekočine. Samo se mi pa zdi, da nima ničesar v sebi, nikakršnih mineralov, saj je snežišče le "nekoliko" višje.
30.jul.2007 | 
Tudi Zoisovo zvončnico sem nekajkrat slikal. Nekaj o njej najdete na :
http://www.zaplana.net/flowers/Campanulaceae/CampanulaZoysii(ZoisovaZvoncica)/si_CampanulaZoysii(ZoisovaZvoncica).asp?doShow=M
30.jul.2007 | 
Kdor torej želi pokukati, kako je zgoraj in kako izgleda svet od tam spodaj pa da se noče matrat po kamenju struge, naj le stopi gor, do desnega roba. Ampak naj povem, da bolj zgoraj, pot postaja vse zahtevnejša in sprehod počasi ni več sprehod in postaja vse kaj drugega.
30.jul.2007 | 
Ja...težavice se pričnejo, ko takole na oko ocenjeno, kakšnih 100 metrov višje potke kar naenkrat zmanjka (pri koncu levih malih macesnov in se skoraj zaletimo v skale, ki so od tule videti precej nedolžne. Baje da je tam treba zaviti ostro levo in prečkati grapo, ter nadaljevati po levi strani grape gor. No, od tule sva macesne videla že bolj razločno. Prav izzivajo te....
30.jul.2007 | 
Midva sva se skalne pregrade izognila samo z rahlim odklonom levo (napaka!) in prišla v še kar strm, močno krušljiv svet. Kar sva prijela, nama je dobesedno ostalo v rokah. Plezati po takšnem terenu je skrajno težko za takšna amaterja :))), zato je kolegica krenila v grapo in poplezala kar po njej ven iz nje.
30.jul.2007 | 
Pa še pogled nazaj.
Jaz sem ostal zvest svoji prvotni odločitvi in potrebni krajši razdalji poplezavanja. Držal sem se čisto desne strani.....
30.jul.2007 | 
....in se znašel takole, pod steno. Priti je bilo treba samo še gor (eden od macesnov se že vidi). Ampak lažje je to reči, kakor storiti. Saj, če ne bi bilo tako krušljivo...... No, nekaj znanja in moči še iz časov mojega intenzivnejšega plezanja mi je le ostalo, zato se nisem obračal ampak kar nadaljeval navzgor.
30.jul.2007 | 
Tu bi morda že tudi kakšna vrv bila večje zagotovilo, da če mi le kaj preveč ostane v rokah od vsega tistega, krušljivega dachsteinskega, belega apnenca (zaradi katerega od daleč marsikdo misli, da v gorah še vidi sneg), da me bo pa vrv le zadržala, da se ne bi preslabo končalo zame.
30.jul.2007 | 
Kakorkoli.... priplezal sem skoraj do macesnov....bil sem bolj desno, na nekakšnem skalnem roglju in od daleč kričal prijateljici, da je prenevarno in naj me počaka spodaj, da se vrnem. Pa sem jo le prepričal .))) Macesni bodo drugič tudi še tam..... pa čeprav sem bil morda 20, največ 30 višinskih metrov pod macesni, mi sploh ni žal, da sem se spustil navzdol brez "cilja". Pa drugič. Bolje cela prijateljica "v roki", kakor macesni :))))
Tole je pa pogled nazaj, na obe suhi strugi. In koder se zadaj združita, tam je izvir Martuljka.
30.jul.2007 | 
Pa še pogled na Široko Peč. pod katere desnim vznožjem, so Trije macesni.
Vsem pa v svarilo:
NE ODPRAVLJAJTE SE TJA, ČE NISTE DOVOLJ PODKOVANI Z ZNANJEM O GIBANJU PO BREZPOTNEM SVETU IN NISTE VAJENI MALCE PLEZATI. PA SEVEDA, MALO KONDICIJE POTREBUJETE.
Prihodnjič se vrnem tja. Pa podam točnejši opis, kod točno je treba iti, da "komot" pridete gor. Brez nadležnega tavanja in iskanja.
Pa srečno
30.jul.2007 |  | |
|
| |
